|
|
|
|
|
|||
|
|||
 |
KATEKIZEM KOMPENDIJ
MOTU PROPRIO
Častitljivim bratom kardinalom, patriarhom, nadškofom, škofom,
Pred dvajsetimi leti se je začela izdelava Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je zaprosilo izredno zasedanje škofovske sinode ob dvajseti obletnici sklepa drugega vatikanskega cerkvenega zbora.Neskončno sem hvaležen Gospodu Bogu, da je podaril Cerkvi ta Katekizem, ki ga je leta 1992 uradno objavil moj spoštovani in ljubljeni predhodnik papež Janez Pavel II.Velika koristnost in dragocenost tega daru je potrjena zlasti s tem, da ga je tako pozitivno in široko sprejel škofovski zbor, kateremu je bil v prvi vrsti namenjen kot varno in zanesljivo besedilo za poučevanje katoliškega nauka in posebej za izdelavo krajevnih katekizmov. Prav tako je bil z ugodnim in velikim sprejemom pri vseh članih božjega ljudstva potrjen pomen Katekizma, ki so ga mogli spoznati in ceniti v več kakor petdesetih jezikih, v katere je bil doslej preveden.Zdaj z velikim veseljem potrjujem in uradno objavljam Kompendij tega Katekizma.Zelo so si ga zaželeli udeleženci mednarodnega katehetskega kongresa oktobra 2002, ki so na ta način izrazili, da je kompendij v Cerkvi zelo potreben. Moj pokojni predhodnik, ki je sprejel takšno željo, je februarja 2003 odločil njegovo pripravo.Uredništvo je zaupal majhni komisiji kardinalov, ki sem ji predsedoval, in kateri so stali ob strani nekateri strokovni sodelavci. Med potekom del je bil osnutek Kompendija predložen v mnenje vsem kardinalom in predsednikom škofovskih konferenc, ki so ga v izredni večini naklonjeno sprejeli in ocenili.Kompendij , ki ga zdaj predstavljam vesoljni Cerkvi, je zvest in zanesljiv povzetek Katekizma katoliške Cerkve. V strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve.Tako sestavlja, kakor je želel moj predhodnik, nekakšen vademekum, ki omogoča ljudem – tako verujočim kot neverujočim –, da z enim samim pogledom zaobjamejo celotno panoramo katoliške vere.V svoji zgradbi, vsebinah in govorici Kompendij zvesto odseva Katekizem katoliške Cerkve. Kot povzetek bo hkrati pomagal in spodbudil, da bodo ljudje omenjeni katekizem še bolj spoznali in se vanj poglabljali.Zato z zaupanjem izročam ta Kompendij celotni Cerkvi in vsakemu kristjanu posebej, da bi mogel po njem najti v tem tretjem tisočletju nov polet v obnovljenem prizadevanju za evangelizacijo in vzgojo v veri, ki mora zaznamovati vsako cerkveno občestvo in vsakega krščanskega vernika, katerekoli starosti ali narodnosti.Zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti se Kompendij obrača na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporočili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina.Naj vsakdo ob branju tega uglednega in verodostojnega besedila, kar Kompendij je, zlasti po priprošnji presvete Marije, Matere Kristusa in Cerkve, vedno bolj prepoznava in sprejema neizčrpno lepoto, edinstvenost in aktualnost najodličnejšega Daru, ki ga je Bog podelil človeštvu: svojega edinega Sina, Jezusa Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6).Dano 28. junija 2005, pred slovesnim praznikom svetih apostolov Petra in Pavla, v prvem letu mojega papeževanja. Benedictus PP XVI
1. Dne 11. oktobra 1992 je papež Janez Pavel II. vernikom vsega sveta izročil Katekizem katoliške Cerkve kot »oporno besedilo za katehezo, prenovljeno ob živih izvirih vere«1 . Trideset let po odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je bila s tem srečno izpolnjena želja, ki jo je izrazilo izredno zasedanje škofovske sinode leta 1985, namreč da bi bil sestavljen katekizem celotnega katoliškega nauka tako glede vere kakor nravi.Pet let pozneje je papež 15. avgusta 1997 z objavo uradne latinske izdaje editio typica Katekizma Catechismus Catholicae Ecclesiae potrdil temeljni cilj dela: »predložiti popolno, neokrnjeno predstavitev katoliškega nauka, ki vsem omogoča, da spoznajo, kaj Cerkev v svojem vsakdanjem življenju izpoveduje, obhaja, živi in moli«2 .2. Da bi Katekizem bolj ovrednotil in da bi ustregel prošnji, izrečeni na mednarodnem katehetskem kongresu 2002, je Janez Pavel II. leta 2003 ustanovil posebno komisijo pod predsedstvom prefekta Kongregacije za verski nauk kardinala Josepha Ratzingerja in ji zaupal nalogo, da izdela Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, v katerem naj bodo vsebine vere predložene bolj v povzetku. Po dveletnem delu je nastal osnutek kompendija, ki je bil poslan na vpogled kardinalom in predsednikom škofovskih konferenc. Ta osnutek so v njegovi celoti v absolutni večini odgovorov pozitivno ovrednotili. Zato ga je komisija začela predelovati in z upoštevanjem prejetih predlogov za izboljšavo pripravila končno besedilo tega dela.3. Kompendij odlikujejo tri temeljne značilnosti: tesna odvisnost od Katekizma katoliške Cerkve, dialoška zgradba in uporaba slik v katehezi.Kompendij vsekakor ni delo samo zase in nikakor noče nadomestiti Katekizma katoliške Cerkve. Kompendij marveč stalno kaže na Katekizem, natančno navaja številke, ki se nanašajo na posamezne člene, in ves čas sledi njegovi zgradbi, njegovemu podajanju in njegovim vsebinam. Kompendij hoče vrhu tega obnoviti zanimanje in vnemo za Katekizem, ki s svojo modrostjo v podajanju in s svojo duhovno prepojenostjo vedno ostaja temeljno besedilo za cerkveno katehezo danes.Kakor Katekizem je tudi Kompendij razčlenjen na štiri dele, ustrezno z osnovnimi zakonitostmi življenja v Kristusu.Prvi del, ki nosi naslov »Izpovedovanje vere«, vsebuje posrečeno povezavo s postavo verovanja–lex credendi, se pravi vere, ki jo katoliška Cerkev izpoveduje. Prvi del sledi apostolski veroizpovedi in vedno znova sega nazaj na nicejskocarigrajsko veroizpoved, katere trajno oznanjevanje v krščanskih skupnostih ohranja živo spominjanje osnovnih resnic vere.Drugi del z naslovom »Obhajanje krščanske skrivnosti« predstavlja bistvene prvine postave obhajanja-lex celebrandi.Oznanjevanje evangelija najde namreč svoj prednostni odgovor v zakramentalnem življenju. V njem verniki v vseh okoliščinah svojega življenja doživljajo in izpričujejo odrešenjskozveličavno učinkovitost velikonočne skrivnosti, v kateri je Kristus dovršil delo našega odrešenja. Tretji del, ki nosi naslov »Življenje v Kristusu«, kliče v spomin postavo življenja-lex vivendi, se pravi zavzetost, s katero krščeni v svojih dejanjih in v svojih nravnih odločitvah izpričujejo zvestobo do vere, ki jo izpovedujejo in obhajajo. Verniki so namreč v Kristusu poklicani, da izvršujejo dela, ki ustrezajo njihovemu dostojanstvu Očetovih otrok v ljubezni Svetega Duha.Četrti del z naslovom »Krščanska molitev« podaja povzetek postave molitve-lex orandi, torej življenja molitve. Po zgledu Jezusa, ki je najpopolnejši vzor molivca, je tudi kristjan poklican k dialogu z Bogom v molitvi, katere odlični izraz je očenaš. To molitev nas je naučil Jezus sam.4. Druga značilnost Kompendija je njegova dialoška oblika. Povzema torej staro literarno obliko kateheze, ki obstaja iz vprašanj in odgovorov. Gre za predložitev idealnega dialoga med učiteljem in učencem. Zaporedna vprašanja kar potegnejo za seboj bralca in ga povabijo, da odkriva vedno nove vidike resnice svoje vere. Dialoška oblika pripomore tudi k temu, da znatno skrajša besedilo in ga strne na bistveno. To naj bi spodbujalo usvojitev vsebin in morebitno učenje na pamet.5. Tretja značilnost obstaja v uporabi nekaterih slik, s katerimi je ponazorjena razčlenitev Kompendija. Podobe izhajajo iz nadvse bogate dediščine krščanske ikonografije. Iz stoletnega izročila cerkvenih zborov se učimo, da je tudi slika oznanjevanje evangelija. Umetniki vsake dobe so najpomembnejše dogodke odrešenjske skrivnosti predložili vernikom, da jih premišljevaje ogledujejo in strme občudujejo; ponazorili so jih v barvi in v popolnosti lepote. To je znamenje, da more sveta podoba v današnji vizualni kulturi povedati veliko več kakor beseda, ker v svoji živosti nadvse učinkovito izraža evangeljsko oznanilo in ga posreduje naprej.6. Štirideset let po sklepu drugega vatikanskega cerkvenega zbora in v letu evharistije predstavlja Kompendij nadaljnji pripomoček, da bi pri vernikih vseh starostnih obdobij in stanov potešili lakoto po resnici in ustregli potrebi tistih, ki sicer niso verni a jih žeja po resnici in pravici. Kompendij bo objavljen na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, stebrov celotne Cerkve in vzornih oznanjevalcev evangelija v antičnem svetu.Ta dva apostola sta videla, kar sta oznanjala, in sta Kristusovo resnico izpričevala vse do mučeništva. Posnemajmo njuno misijonarsko vnemo in prosímo Gospoda, da bo Cerkev vedno sledila nauku apostolov, od katerih je prejela prvo veselo oznanilo vere! 20. marca 2005, cvetna nedelja kardinal JOSEPH RATZINGER
[1] JANEZ PAVEL II., Apostolska konstitucija Fidei depositum, 11.
oktobra 1992, v: AAS 86 (1994) 115.
[2] JANEZ PAVEL II., Apostolsko pismo Laetamur magnopere, 15. avgusta
1997, v: AAS 89 (1997) 820.
PRVI DEL IZPOVEDOVANJE VERE
PRVI ODDELEK »VERUJEM« - »VERUJEMO«
1. Kakšen je božji načrt za človeka? 1-25 Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Ob dopolnitvi časov je Bog Oče poslal svojega Sina kot Odrešenika in Zveličarja ljudi, ki so padli v greh. Sklical jih je v svoji Cerkvi, da po delovanju Svetega Duha postanejo njegovi posinovljeni otroci in dediči njegovega blaženega življenja.
PRVO POGLAVJE
2. Zakaj je v človeku hrepenenje po Bogu? 27-30 Bog sam, ki je ustvaril človeka po svoji podobi, je zapisal v njegovo srce hrepenenje po gledanju Boga. Tudi če to hrepenenje pogosto zanikamo, Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo nenehno išče. Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.
3. Kako je mogoče spoznati Boga s samo lučjo razuma? 31-36 Izhajajoč iz stvarstva, to je iz sveta in človeške osebe, more človek s samim razumom z gotovostjo spoznati Boga kot izvir in cilj vesolja in kot najvišjo dobrino, resnico in neskončno lepoto.
4. Ali je dovolj sama luč razuma za spoznanje skrivnosti Boga? 37-38 Človek ima pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo razuma mnogo težav. Vrhu tega ne more sam stopiti v notranjost božje skrivnosti. Zato ga je Bog hotel razsvetliti s svojim razodetjem ne samo glede resnic, ki presegajo človeško razumevanje, ampak tudi glede religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso dostopne razumu, da jih morejo spoznati vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote.
5. Kako je mogoče govoriti o Bogu? 39-43 O Bogu je mogoče govoriti vsem ljudem in z vsemi ljudmi, izhajajoč iz popolnosti človeka in drugih ustvarjenih bitij, ki so odsev, čeprav omejen odsev neskončne popolnosti Boga samega. Treba je seveda nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima v podobi izraženega in nepopolnega, saj dobro vemo, da ne bomo nikoli mogli v polnosti izraziti neskončne skrivnosti Boga. DRUGO POGLAVJE Božje razodetje
6. Kaj Bog razodeva človeku? 50-53 Bog se v svoji dobroti in modrosti razodeva človeku. Z dejanji in besedami razodeva samega sebe in svoj dobrotni načrt, ki ga je v Kristusu od vekomaj naprej določil v blagor človeštva. Ta načrt obstaja v tem, da po milosti Svetega Duha napravi deležne božjega življenja vse ljudi, ki so njegovi posinovljenci v njegovem edinem Sinu.
7. Kakšne so prve stopnje božjega razodetja? 54-58 Bog že v začetku razodeva samega sebe prvim staršem, Adamu in Evi, ter ju vabi k notranjemu občestvu s samim seboj. Po njunem padcu ne prekine svojega razodetja in obljubi odrešenje za vse njune potomce. Po potopu sklene z Noetom zavezo med seboj in vsemi živimi bitji.
8. Kakšne so naslednje stopnje božjega razodetja? 59-64 Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide iz svoje dežele, da bo iz njega naredil "očeta mnogih narodov" (1 Mz 17,5) in mu obljubi, da bo v njem blagoslovil "vse rodove na zemlji" (1 Mz 12,3). Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane božje obljube. Bog oblikuje Izrael kot svoje izvoljeno ljudstvo, reši ga iz egiptovske sužnosti, z njim sklene sinajsko zavezo in mu po Mojzesu da svojo postavo. Preroki naznanjajo korenito odrešenje ljudstva, zveličanje, ki bo vključevalo vse narode v novi in večni zavezi. Iz izraelskega ljudstva, iz rodu kralja Davida se bo rodil Mesija: Jezus.
9. Kakšna je polna in dokončna stopnja božjega razodetja? 65-66 Ta stopnja je uresničena v njegovi učlovečeni Besedi, Jezusu Kristusu, ki je srednik in polnost razodetja. Kristus, edinorojeni učlovečeni Božji Sin, je popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. S poslanjem Sina in z darom Duha je razodetje v polnosti dovršeno, tudi če bo morala vera Cerkve v potekanju stoletij postopoma dojemati ves njegov daljnosežni pomen.
10. Kakšen pomen imajo zasebna razodetja? 67 Čeprav ne spadajo k zakladu vere, morejo pomagati, da bi živeli vero samo, če le ohranijo svojo tesno usmerjenost na Kristusa. Cerkveno učiteljstvo, ki mu pripada razločevanje takšnih zasebnih razodetij, zato ne more sprejeti takšnih, ki si domišljajo, da bodo presegla ali popravila dokončno razodetje, ki je Kristus.
Predajanje božjega razodetja naprej
11. Zakaj in kako se božje razodetje predaja naprej? 74 Bog "hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in spoznali resnico" (1 Tim 2,4), to je Jezusa Kristusa. Zato je treba, da bi bil Kristus oznanjen vsem ljudem, kakor je sam naročil: "Pojdite in učite vse narode" (Mt 28,19). To se uresničuje z apostolskim izročilom.
12. Kaj je apostolsko izročilo? 75-79 Apostolsko izročilo je dovršeno predajanje Kristusovega sporočila od samih začetkov krščanstva z oznanjevanjem, pričevanjem, ustanovami, bogočastjem, navdihnjenimi knjigami. Apostoli so predali naprej svojim naslednikom, škofom, in po njih vsem rodovom do konca časov tisto, kar so prejeli od Kristusa in dojeli od Svetega Duha.
13. Na kakšne načine se uresničuje apostolsko izročilo? 76 Apostolsko izročilo se uresničuje na dva načina: z živim predajanjem božje besede (ki jo preprosto imenujemo tudi izročilo), in s Svetim pismom, ki je bilo zapisano oznanilo o odrešenju.
14. Kakšen je odnos med izročilom in Svetim pismom? 80-82 Sveto izročilo in Sveto pismo sta med seboj tesno povezani in drug drugega deležni. Obe napravljata, da je v Cerkvi navzoča in rodovitna Kristusova skrivnost; obe pritekata iz istega božjega studenca: sestavljata en sam sveti zaklad vere, iz katerega Cerkev zajema svojo gotovost glede razodetih resnic.
15. Komu je zaupana dediščina vere? 84 Dediščina vere je zaupana apostolom in celoti Cerkve. Vse božje ljudstvo s pomočjo nadnaravnega verskega čuta ob podpori Svetega Duha in ob vodstvu cerkvenega učiteljstva sprejema božje razodetje, vanj vedno globlje prodira in iz njega živi.
16. Komu pripada naloga, da obvezujoče razlaga dediščino vere? 85-90 Obvezujoče razlaganje svete dediščine vere pripada samo živemu cerkvenemu učiteljstvu, to je Petrovemu nasledniku, rimskemu škofu, in škofom v občestvu z njim. Cerkvenemu učiteljstvu, ki je v služenju božji besedi deležno gotove karizme resnice, pripada tudi oblast, da definira dogme (opredeli verske resnice), ki so opredelitve resnic, vsebovanih v božjem razodetju. Takšna oblast obsega tudi resnice, ki so z božjim razodetjem v nujni zvezi.
17. Kakšen odnos je med Svetim pismom, izročilom in cerkvenim učiteljstvom? 95 Vsa so med seboj tako tesno združena, da ni enega brez drugega. Vsa skupaj in vsako na svoj način ob delovanju Svetega Duha učinkovito prispevajo k zveličanju duš.
Sveto pismo 18. Zakaj Sveto pismo uči resnico? 101-102 Zato ker je Bog sam avtor Svetega pisma: zaradi tega je navdihnjeno in brez zmote uči tiste resnice, ki so potrebne za naše zveličanje. Sveti Duh je namreč navdihoval človeške avtorje, ki so zapisali vse to in samo to, kar nas je Bog hotel naučiti. Krščanska vera seveda ni "religija knjige", ampak je religija "božje besede", ki ni "zapisana in nema beseda, marveč učlovečena in živa Beseda" (sveti Bernard iz Clairvauxa).
19. Kako naj beremo Sveto pismo? 109-119 Sveto pismo je treba brati in razlagati s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom cerkvenega učiteljstva, upoštevajoč tri merila: 1) pozornost vsebini in enoti celotnega Svetega pisma; 2) branje Pisma znotraj živega izročila Cerkve; 3) upoštevanje analogije vere, to je trdne povezanosti verskih resnic med seboj.
20. Kaj je kánon Svetega pisma? 120 Kánon Svetega pisma je popolni seznam svetih knjig, ki ga je apostolsko izročilo dalo prepoznati Cerkvi. Ta kánon vsebuje 46 knjig Stare in 27 knjig Nove zaveze.
21. Kakšen pomen ima Stara zaveza za kristjane? 121-123 Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo: vse njene knjige so od Boga razodete in ohranjajo trajno vrednost. Te knjige pričujejo o božji vzgoji zveličavne božje ljubezni. Napisane so bile predvsem, da bi pripravljale prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika.
22. Kakšen pomen ima Nova zaveza za kristjane? 124-127 Nova zaveza, katere središčni predmet zanimanja je Jezus Kristus, nas uči dokončno resnico božjega razodetja. V njej štirje evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu kot glavno pričevanje o Jezusovem življenju in nauku sestavljajo srce vsega Svetega pisma in imajo edinstveno mesto v Cerkvi.
23. Kakšna je enotnost med Staro in Novo zavezo? 128-130 Sveto pismo je enotno, ker je ena sama božja beseda, en sam božji odrešenjski načrt, eno samo navdihnjenje obeh zavez. Stara zveza pripravlja Novo in Nova dopolnjuje Staro: obe se medsebojno razjasnjujeta.
24. Kakšno vlogo ima Sveto pismo v življenju Cerkve? 103-104 Sveto pismo daje oporo in čilost življenju Cerkve. Za njene otroke je trdnost vere, hrana in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Je duša teologije in dušnopastirskega pridiganja. Psalmist pravi: je "svetilka mojim nogam, luč na moji stezi" (Ps 119,105). Cerkev zato spodbuja k pogostnemu branju Svetega pisma, saj "nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa" (sveti Hieronim).
TRETJE POGLAVJE Verujem
25. Kako človek odgovarja Bogu, ki se razodeva? 142-143 Človek, podprt z božjo milostjo, odgovarja s poslušnostjo vere. To pomeni, da se popolnoma izroči Bogu in sprejme njegovo resnico, za katero jamči On, ki je resnica sama.
26. Kdo so v Svetem pismu glavne priče poslušnosti vere? 144-149 Mnogo prič je, zlasti dve: Abraham, ki je, ko je bil preskušan, "veroval Bogu" (Rim 4,3) in bil vedno poslušen njegovemu klicu, zato je tudi postal "oče vseh, ki verujejo" (Rim 4,11.18); in Devica Marija, ki je vse svoje življenje najpopolneje uresničevala poslušnost vere: "Fiat mihi secundum Verbum tuum -Zgodi se mi po tvoji besedi" (Lk 1,38).
27. Kaj pomeni za človeka verovati v Boga? 150-152 Pomeni pripadati Bogu samemu, zanesti se nanj in pritrditi resnicam, ki jih je on razodel, kajti Bog je resnica sama. Pomeni verovati v enega samega Boga v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh.
28. Katere so značilnosti vere? 153-165 Vera je zastonjski, nedolgovani dar Boga; dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. Vera je nadnaravna krepost, potrebna za zveličanje. Dejanje vere je pristno človeško dejanje. To je dejanje človeškega razuma, ki svobodno pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje. Vera je poleg tega gotova, ker je oprta na samo besedo Boga. Vera deluje "po ljubezni" (Gal 5,6); nenehno raste iz poslušanja božje besede in po molitvi. Vera nam vnaprej daje okušati nebeško veselje.
29. Zakaj ni nesoglasij med vero in znanostjo? 159 Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli nesoglasij med vero in znanostjo, ker imata obe svoj izvor v Bogu. Saj je isti Bog, ki daje človeku tako luč razuma kakor vero.
Verujemo 30. Zakaj je vera hkrati osebnostno in cerkvenostno dejanje? 166-169 Vera je osebnostno dejanje, kolikor je svoboden odgovor človeka Bogu, ki se razodeva. A hkrati je tudi cerkvenostno dejanje, ki se izraža v veroizpovedi: "Verujemo." Dejansko je Cerkev, ki veruje: Cerkev tako z milostjo Svetega Duha prehiteva, rojeva in hrani vero posameznega kristjana. Zato je Cerkev mati in učiteljica.
31. Zakaj so obrazci vere pomembni? 170-171 Obrazci vere so pomembni, ker nam omogočajo izražati, usvajati, obhajati in živeti verske resnice skupaj z drugimi s tem, da uporabljamo skupno govorico.
32. Na kakšen način je vera Cerkve ena sama? 172-175 Cerkev, čeprav je sestavljena iz oseb, različnih po jeziku, kulturi in obredih, soglasno izpoveduje svojo edino vero, ki jo je prejela od enega samega Gospoda in edinega apostolskega izročila. Cerkev izpoveduje enega samega Boga - Očeta, Sina in Svetega Duha - in razkriva samo eno pot odrešenja. Zatorej z enim srcem in eno dušo verujemo, kar vsebuje zapisana ali izročena božja beseda in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje.
DRUGI ODDELEK IZPOVEDOVANJE
CREDO Apostolska veroizpoved Verujem v Boga, Verujem v Svetega Duha, Amen.
Symbolum Apostolicum Credo in Deum Amen.
Nicejsko-carigrajska veroizpoved Verujem v enega Boga, Amen. Symbolum Nicaenum Constantinopolitanum Credo in unum Deum, Amen.
PRVO POGLAVJE VERUJEM V BOGA OČETA
I. Veroizpovedni obrazci 33. Kaj so veroizpovedni obrazci? 185-188 Veroizpovedni obrazci so razčlenjeni obrazci, ki jim pravimo tudi »Izpovedi vere« ali »Credo«, s katerimi je Cerkev od vsega začetka izražala in predajala naprej svojo vero v kratkih in za vse vernike obvezujočih obrazcih. 34. Kateri so najstarejši veroizpovedni obrazci? 189-191 Najstarejši »simboli vere« so krstne veroizpovedi. Ker krščujemo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,29), so tam izpovedane verske resnice, razčlenjene v odnosu do treh oseb presvete Trojice.
35. Kateri so najpomembnejši veroizpovedni obrazci? 193-195 Najstarejša veroizpovedna obrazca sta Apostolska veroizpoved, ki je starodavna krstna veroizpoved (simbol) rimske Cerkve, in Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je sad prvih dveh vesoljnih cerkvenih zborov, nicejskega (leta 325) in carigrajskega (leta 381). Še danes ostajata skupna vsem velikim Cerkvam Vzhoda in Zahoda.
»VERUJEM V BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA,
36. Zakaj se izpoved vere začenja z »Verujem v Boga«? 198-199 Zato, ker je trditev »Verujem v Boga« najpomembnejša in je izvir vseh drugih resnic o človeku in o svetu ter vsega življenja vsakega verujočega vanj.
37. Zakaj izpovedujemo enega samega Boga? 200-202 Zato, ker se je Bog razodel izraelskemu ljudstvu kot en sam, ko je dejal: »Poslušaj, Izrael, Gospod je edini Bog« (5 Mz 6,4), »drugega ni« (Iz 45,22). Jezus sam je to potrdil: Bog je »edini Gospod« (Mr 12,29). Izpovedovanje, da sta Jezus in Sveti Duh tudi sama Bog in Gospod, ne vnaša nobene delitve v enega samega Boga.
38. S kakšnim imenom se Bog razodene? 203-205 Bog se razodene Mojzesu kot živi Bog, "Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov" (2 Mz 3,6). Prav tako Bog razodene Mojzesu svoje skrivnostno ime: "Jaz sem, ki sem (YHWH)". Neizrekljivo božje ime so že v časih stare zaveze nadomeščali z besedo Gospod. Tako se v novi zavezi Jezus, z imenom Gospod, javlja kot pravi Bog.
39. Ali samo Bog »je«? 212-213 Medtem ko so vsa ustvarjena bitja prejela od Boga vso svojo bit, vse, kar so in kar imajo, je edinole Bog sam v sebi polnost bíti in sleherne popolnosti. Bog je "Tisti, ki JE", brez začetka in brez konca. Jezus razodene, da ima tudi on božje ime: "Jaz sem" (Jn 8,28).
40. Zakaj je razodetje božjega imena pomembno? 206-213 Z razodetjem svojega imena Bog dá spoznati bogastva, ki jih vsebuje njegova neizrekljiva skrivnost: on edini je vedno bivajoči. On presega svet in zgodovino. On je ustvaril nebo in zemljo. Je zvesti Bog, vedno blizu svojemu ljudstvu, da bi ga reševal. Je nadvse svet, "bogat v usmiljenju" (Ef 2,4), vedno pripravljen odpuščati. Je duhovno, presegajoče, vsemogočno, večno, osebno, popolno Bitje. Je resnica in ljubezen.
41. V kakšnem smislu je Bog resnica? 214-217 Bog je Resnica sama in kot takšen se ne vara in ne more varati. Bog "je luč in v njem ni nobene teme" (1 Jn 1,5). Večni Božji Sin, učlovečena Modrost, je bil poslan na svet, "da bi pričeval za resnico" (Jn 18,37).
42. Na kakšen način Bog razodeva, da je ljubezen? 218-221 Bog se razodeva Izraelu kot tisti, čigar ljubezen je močnejša od očetove ali materine ljubezni do svojih otrok ali od ljubezni ženina do svoje neveste. Bog "je Ljubezen" sam v sebi (1 Jn 4,8.16), ki se popolnoma in zastonjsko podarja in ki "je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi svet po njem zveličal" (Jn 3,16-17). Ko Bog pošilja svojega Sina in Svetega Duha, razodeva, da je Bog sam večno izmenjavanje ljubezni.
43. Kaj terja vera v enega Boga? 222-227 Verovati v enega samega Boga terja: spoznavati veličino in veličastvo Boga; živeti v zahvaljevanju; zanesti se na Boga vselej, celo v nezgodah; priznavati enoto in resnično dostojanstvo vseh ljudi, ustvarjenih po božji podobi; dobro uporabljati ustvarjene reči.
44. Katera je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja? 232-236 Osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja je skrivnost presvete Trojice. Kristjani so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
45. Ali moremo skrivnost presvete Trojice spoznati samo s človeškim razumom? 237 Bog je sicer pustil sledove svojega troedinega bitja v stvarjenju in v stari zavezi, toda sveta Trojica kot najgloblja notrina božje Biti je takšna skrivnost, ki je nedostopna samemu človeškemu razumu in celo veri Izraela pred učlovečenjem Božjega Sina in poslanjem Svetega Duha. Takšno skrivnost nam je razodel Jezus Kristus, in je izvir vseh drugih skrivnostih.
46. Kaj nam Jezus Kristus razodeva o Očetovi skrivnosti? 240-242 Jezus Kristus nam razodeva, da je Bog "Oče", ne samo, ker je stvarnik vesolja in človeka, ampak predvsem zato, ker večno rojeva v svojem naročju Sina, ki je njegova Beseda, "odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bistva" (Heb 1,3).
47. Kdo je Sveti Duh, ki nam ga razodeva Jezus Kristus? 243-248 Sveti Duh je tretja oseba presvete Trojice. Je Bog, prav isti Bog z Očetom in Sinom. "Izhaja iz Očeta" (Jn 15,26), ki je kot počelo brez počela, izvir vsega troedinega življenja. Izhaja tudi iz Sina (Filioque) zaradi večnega daru, ki ga Oče naklanja Sinu. Poslan od Očeta in učlovečenega Sina, Sveti Duh vodi Cerkev "k spoznanju vse resnice" (Jn 16,13).
48. Kako Cerkev izraža svojo trinitarično vero? 249-256 Cerkev izraža svojo trinitarično vero tako, da izpoveduje enega Boga v treh osebah: Očeta in Sina in Svetega Duha. Tri božje osebe so en Bog, ker je vsaka izmed njih istovetna s polnostjo ene same in nerazdeljive božje narave. Tri božje osebe so stvarno različne med seboj edinole v odnosih, ki postavljajo te osebe v medsebojno razmerje: Oče rojeva Sina, Sin je rojen od Očeta, Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina.
49. Kako delujejo tri božje osebe? 257-260 Božje osebe, ki so neločljive v tem, kar so, so neločljive tudi v tem, kar delajo: Trojica ima eno samo in prav isto delovanje. Toda v enem samem božjem delovanju je vsaka oseba navzoča glede na svojski način, ki ji je lasten v Trojici.
50. Kaj pomeni, da je Bog vsemogočen? 268-278 Bog se je razodel kot "Močni, Mogočni" (Ps 24,8-10), tisti, kateremu "ni nič nemogoče" (Lk 1,37). Njegova vsemogočnost je vesoljna, skrivnostna in se razodeva v stvarjenju sveta iz nič ter v stvarjenju človeka iz ljubezni, a zlasti v učlovečenju in v vstajenju svojega Sina, v daru posinovljenja in odpuščanja grehov. Zato se Cerkev obrača s svojo molitvijo na "Vsemogočnega večnega Boga" ("Omnipotens sempiterne Deus ...").
51. Zakaj je pomembno trditi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1)? 279-289 Zato ker je stvarjenje temelj vseh odrešenjskih božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi edinega Boga s svojim ljudstvom; je začetek zgodovine odrešenja, ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem izvoru in njegovem cilju.
52. Kdo je ustvaril svet? 290-292 Oče, Sin in Sveti Duh so eno samo in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej pripisujemo Bogu Očetu.
53. Zakaj je bil svet ustvarjen? 293-294 Svet je bil ustvarjen v slavo Boga, ki je hotel razodeti in priobčiti svojo dobroto, resnico in lepoto. Poslednji cilj stvarstva je ta, da bo Bog v Kristusu končno postal "vse v vsem" (1 Kor 15,28), v svojo slavo in našo blaženost.
54. Kako je Bog ustvaril vesolje? 295-301 Bog je ustvaril vesolje svobodno z modrostjo in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je "iz nič" ("ex nihilo") (2 Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, katerega neskončno presega. Bog po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja v bivanju svoje stvarstvo in ga vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.
55. V čem obstaja božja previdnost? 302-306 Božja previdnost obstaja v ukrepih in posegih, s katerimi Bog vodi svoje stvarstvo k poslednji popolnosti, h kateri jih je poklical. Bog je suvereni gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje svojih ustvarjenih bitij. Hkrati daje svojim stvarem dostojanstvo, da same delujejo, da so vzroki druge drugim.
56. Kako človek sodeluje z božjo previdnostjo? 307-308 Bog daje človeku in tudi zahteva od njega, spoštujoč pri tem seveda njegovo svobodo, da sodeluje z njim s svojimi dejanji, svojimi molitvami in celo s svojim trpljenjem. Bog sam namreč "po svojem blagohotnem načrtu" deluje v človeku, da "hoče in dela" (Flp 2,13).
57. Če je Bog v svoji previdnosti vsemogočen, zakaj tedaj obstaja zlo? 309-310 Na to boleče in skrivnostno vprašanje, more dati odgovor samo celota krščanske vere. Bog nikakor ni, niti neposredno niti posredno, vzrok zla. Bog osvetljuje skrivnost zla po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal veliko moralno zlo, ki je greh ljudi in predstavlja korenino slehernega zla.
58. Zakaj Bog dopušča zlo? 311-314 Krščanska vera nam daje gotovost, da Bog ne bi trpel zla, ko ne bi tudi iz zla storil dobro. Bog je to že čudovito uresničil ob Kristusovi smrti in vstajenju: iz največjega moralnega zla, namreč iz umora svojega Sina, je izvedel največjo izmed dobrin, Kristusovo poveličanje in naše odrešenje.
Nebo in zemlja 59. Kaj je Bog ustvaril? 325-327 Sveto pismo pravi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1). Cerkev v svoji veroizpovedi oznanja, da je Bog stvarnik vidnega in nevidnega sveta: vseh duhovnih in tvarnih bitij, to je angelov in vidnega sveta, in na poseben način človeka.
60. Kdo so angeli? 328-333 Angeli so čisto duhovna, netelesna, nevidna in neumrljiva osebna bitja, ki imajo um in voljo. Angeli nenehno gledajo Boga iz obličja v obličje, ga slavijo, mu služijo in so njegovi glasniki pri izpolnjevanju njegovega odrešenjskega poslanstva glede vseh ljudi.
61. Kako so angeli navzoči v življenju Cerkve? 334-336 Cerkev se pridružuje angelom, ko moli Boga, prosi za njihovo pomoč ter praznuje spomin nekaterih angelov.
62. Kaj uči Sveto pismo o stvarjenju vidnega sveta? 337-344 Prek pripovedi o "šesterih dneh" stvarjenja nam Sveto pismo dá spoznati vrednost stvarstva in njegovo naravnanost na božjo slavo in služenje človeku. Vsaka stvar dolguje svoj obstoj Bogu, od katerega prejema svojo lastno dobrost in popolnost, svoje lastne zakone in svoje lastno mesto v vesolju.
63. Kakšno je človekovo mesto v stvarstvu? 343-344 Človek je vrhunec vidnega stvarstva, kolikor je ustvarjen po božji podobi in sličnosti.
64. Kakšne vrste odnos obstaja med ustvarjenimi stvarmi? 342,354 Med stvarmi obstaja medsebojna odvisnost in hierarhija, hotena od Boga. Hkrati obstaja med njimi enost in solidarnost, ker imajo vse istega Stvarnika, so od njega ljubljene in naravnane na njegovo slavo. Spoštovati v stvarstvo zapisane zakonitosti in odnose, ki izhajajo iz narave stvari, je začetek modrosti in temelj nravnosti.
65. Kakšen je odnos med delom stvarjenja in odrešenja? 345-349 Delo stvarjenja dosega vrhunec v še večjem delu odrešenja. To pa daje začetek novemu stvarjenju, v katerem bo vse našlo svoj poslednji smisel in svojo dovršitev.
Človek 66. V kakšnem smislu je človek ustvarjen po "božji podobi"? 355-357 Človek je ustvarjen po božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same; samo človek je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja. Človek kot božja podoba ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami.
67. Za kakšen cilj je Bog ustvaril človeka? 358-359 Bog je vse ustvaril za človeka, toda človek je bil ustvarjen, da bi spoznaval Boga, mu služil ter ga ljubil, da bi mu na tem svetu prinašal v daritev in zahvalo celotno stvarstvo, da bi bil povzdignjen k življenju z Bogom v nebesih. Samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka, vnaprej določenega, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15).
68. Zakaj vsi ljudje sestavljajo enoto? 360-361 Vsi ljudje sestavljajo enoto človeškega rodu zaradi skupnega izvora, ki ga imajo v Bogu. Bog je namreč "iz enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26). Vsi imajo enega samega Odrešenika in so poklicani, da postanejo deležni večne sreče v Bogu.
69. Kako v človeku duša in telo sestavljata enoto? 362-365 Človeška oseba je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. V človeku duh in tvar sestavljata eno samo naravo. Ta enota je tako globoka, da zaradi duhovnega počela, ki je duša, telo, ki je tvarno, postane človeško in živo telo, in je deležno dostojanstva božje podobe.
70. Kdo podari človeku dušo? 366-368 Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog, in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju.
71. Kakšno razmerje je Bog postavil med možem in ženo? 369-373 Mož in žena, ustvarjena od Boga, imata enako dostojanstvo kot človeški osebi. Hkrati drug drugega dopolnjujeta v svoji moškosti in ženskosti. Bog ju je hotel drugega za drugega, kot občestvo oseb. Skupaj sta tudi poklicana, da predajata naprej človeško življenje, ko sta v zakonu "eno meso" (1 Mz 2,24), in da si kot božja "oskrbnika" podvržeta zemljo.
72. Kakšno je bilo prvotno človekovo stanje po božjem načrtu? 374-379 Bog, ki je ustvaril moža in ženo, jima je dal posebno deležnost pri svojem božjem življenju, v svetosti in pravičnosti. Po božjem načrtu človeku ni bilo potrebno ne trpeti ne umreti. Poleg tega je vladala popolna harmonija v človeku samem, harmonija med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom, med možem in ženo, kakor tudi med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom.
Padec 73. Kako razumemo stvarnost greha? 385-389 Greh je prisoten v zgodovini človeka. Takšna stvarnost se razjasni samo v luči božjega razodetja in zlasti v luči Kristusa Odrešenika vseh, ki je dal, da se je še bolj pomnožila milost tam, kjer se je pomnožil greh.
74. Kaj je padec angelov? 391-395 Ta izraz pove, da so bili satan in drugi zli duhovi, o katerih govorita Sveto pismo in izročilo Cerkve, najprej dobri angeli, ki jih je ustvaril Bog. A postali so zlobni, ker so s svobodno in nepreklicno izbiro odklonili Boga in njegovo kraljestvo; tako so začeli pekel. Padli angeli skušajo pridružiti človeka svojemu uporu zoper Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja svojo gotovo zmago na hudičem.
75. V čem obstaja prvi človekov greh? 396-403 Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega Stvarnika, in nepokoren Bogu, hotel biti "kakor Bog" brez Boga in mimo Boga (1 Mz 3,5). Tako sta Adam in Eva takoj izgubila milost prvotne svetosti in pravičnosti zase in za vse ljudi.
76. Kaj je izvirni greh? 404 Izvirni greh, v katerem se rodijo vsi ljudje, je stanje pomanjkanja prvotne svetosti in pravičnosti. Je greh, ki smo si ga "nakopali", ne "storili"; je stanje rojstva, ne osebno dejanje. Zaradi enote izvira vseh ljudi izvirni greh prehaja na Adamove potomce s človeško naravo "ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju". To prenašanje izvirnega greha je skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti.
77. Katere druge posledice povzroča izvirni greh? 405-409 Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava, ne da bi bila povsem pokvarjena, ranjena v svojih naravnih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju, gospostvu smrti, in nagnjena h grehu. To nagnjenje imenujemo concupiscentia - poželjivost.
78. Kaj je storil Bog po prvem grehu? 410-412 Po prvem grehu je bil svet preplavljen z grehi, a Bog ni zapustil človeka v oblasti smrti, marveč mu je - v "protoevangeliju" (1 Mz 3,15) - skrivnostno oznanil zmago nad zlom in dvig iz padca. To je prvo oznanilo odrešujočega Mesija. Zato bo padec imenovan celo srečna krivda, ker "je bila vredna imeti takšnega in tako velikega Odrešenika" (Velikonočna vigilija).
DRUGO POGLAVJE VERUJEM V JEZUSA KRISTUSA,
79. Katera je vesela novica za človeka? 422-424 To je oznanilo o Jezusu Kristusu, "Sinu živega Boga" (Mt 16,16), umrlem in vstalem. V času Heroda in cesarja Avgusta je Bog izpolnil obljube, dane Abrahamu in njegovemu potomstvu, ter poslal "svojega Sina, rojenega iz žene, podvrženega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako mi prejeli posinovljenje" (Gal 4,4-5).
80. Kako se ta vesela novica širi? 425-429 Že od vsega začetka so prvi učenci goreče želeli oznanjati Jezusa Kristusa z namenom, da bi vse privedli k veri vanj. Tudi danes iz ljubečega poznanja Kristusa izvira hrepenenje, da bi evangelizirali in katehizirali, se pravi da bi v svoji osebi razodevali celoten božji načrt in pripeljali ljudi v občestvo z njim.
"IN V JEZUSA KRISTUSA, SINA NJEGOVEGA EDINEGA,
81. Kaj pomeni ime "Jezus"? 430-435 Ime "Jezus", ki mu ga je dal angel ob oznanjenju, pomeni "Bog rešuje". Izraža hkrati njegovo identiteto in njegovo poslanstvo, ker "bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov" (Mt 1,21). Peter zatrjuje, da "nam pod nebom ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje mogli rešiti" (Apd 4,12).
82. Zakaj se Jezus imenuje Kristus? 436-440 "Kristus" po grško, "Mesija" po hebrejsko pomeni "maziljenec". Jezus je Kristus zato, ker ga je Bog posvetil in mazilil s Svetim Duhom za odrešenjsko poslanstvo. Je od Izraela pričakovani Mesija, poslan na svet od Očeta. Jezus je sprejel naslov Mesija in natančno pojasnil njegov pomen: "Prišel je iz nebes" (Jn 3,13), bil križan in nato obujen od mrtvih, je trpeči služabnik, ki "daje svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28). Iz imena Kristus smo prejeli ime kristjani.
83. V kakšnem pomenu je Jezus "edinorojeni Božji Sin"? 441-445 Jezus je to v edinstvenem in popolnem pomenu. Pri krstu in spremenitvi na gori Očetov glas označuje Jezusa kot svojega "ljubljenega Sina". Ko Jezus označuje sam sebe kot Sina, ki "pozna Očeta" (Mt 11,27), potrjuje svoje edinstveno in večno razmerje do Boga Očeta. Jezus je "edinorojeni Božji Sin" (1 Jn 2,23), druga oseba Trojice. Je središče apostolske pridige: apostoli so "videli njegovo slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin" (Jn 1,14).
84. Kaj pomeni naslov "Gospod"? 446-451 V Svetem pismu ta naslov običajno označuje Boga kot vzvišenega vladarja. Jezus sam si prideva ta naslov in razodeva svoje božje vladarstvo s svojim gospodovanjem nad naravo, nad hudobnimi duhovi, nad grehom in smrtjo, in zlasti s svojim vstajenjem. Prve cerkvene veroizpovedi razglašajo, da oblast, čast in slava, ki gredo Bogu Očetu, pripadajo tudi Jezusu; Bog "mu je dal ime, ki je nad vsakim drugim imenom" (Flp 2,11). Jezus je Gospod sveta in zgodovine, edini, kateremu mora človek popolnoma podvreči svojo osebno svobodo.
"JEZUS KRISTUS JE BIL SPOČET OD SVETEGA DUHA,
85. Zakaj je Božji Sin postal človek? 456-460 Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja si je Božji Sin v naročju Device Marije po delovanju Svetega Duha privzel meso. Nas grešnike je hotel spraviti z Bogom, nam oznaniti njegovo neskončno ljubezen, biti za nas vzor svetosti in nas napraviti "deležne božje narave" (1 Pt 1,4).
86. Kaj pomeni beseda "učlovečenje"? 461-463 Cerkev z besedo "učlovečenje" označuje skrivnost čudovitega združenja božje in človeške narave v eni sami božji osebi Besede. Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je "meso" (Jn 1,14), resnično človek. Vera v učlovečenje je razločilno znamenje krščanske vere.
87. Na kakšen način je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek? 464-467 Jezus je neločljivo pravi Bog in pravi človek, v edinosti svoje božje osebe. On, Božji Sin, ki je "rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom", je postal pravi človek, naš brat, in sicer ne da bi prenehal biti Bog, naš Gospod.
88. Kaj v tem pogledu uči kalcedonski koncil (leta 451)? 467 Cerkveni zbor v Kalcedonu uči izpovedovati, da "je Sin, naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti. Isti je popoln v božanstvu in popoln v človeškosti; resnično Bog in resnično človek, obstoječ iz razumne duše in iz telesa. Prav isti je enakega bistva z Očetom po božanstvu in enakega bistva z nami po človečnosti, v vsem nam enak razen v grehu (Heb 4,15). Pred vsemi veki je bil rojen iz Očeta po božanstvu, v poslednjih dneh pa je bil isti zaradi nas in zaradi našega zveličanja rojen iz Device Marije, Božje Matere, po človeški naravi."
89. Kako Cerkev izraža skrivnost učlovečenja? 464-469 To izraža z izpovedovanjem, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. Ima dve naravi, božjo in človeško, ki nista pomešani druga z drugo, temveč zedinjeni v eni sami osebi Božjega Sina. Zato je torej treba v Kristusovi človeški naravi vse - čudeže, trpljenje, smrt - pridevati njegovi božji osebi, ki deluje po privzeti človeški naravi.
90. Ali je učlovečeni Božji Sin imel dušo s človeškim spoznavanjem? 470-474 Božji Sin si je privzel telo, oživljeno z razumno človeško dušo. S svojim človeškim razumom se je Jezus naučil veliko stvari z izkušnjo. A tudi kot človek je imel Božji Sin notranje in neposredno spoznavanje Boga, svojega Očeta. Prav tako je segal do skritih misli človeškega srca in popolnoma poznal večne načrte, ki jih je razodel s svojim prihodom.
91. Kako soglašata dve volji učlovečene Besede? 475,482 Jezus ima božjo voljo in človeško voljo. V svojem zemeljskem življenju je Božji Sin človeško hotel, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom odločil za naše zveličanje. Kristusova človeška volja je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi božji volji.
92. Ali je Kristus imel resnično človeško telo? 476-477 Kristus si je privzel resnično človeško telo, s katerim je nevidnega Boga napravil vidnega. Zato smemo Kristusa upodabljati in častiti na svetih podobah.
93. Kaj predstavlja Jezusovo srce? 478 Jezus nas je poznal in ljubil s človeškim srcem. Njegovo srce, prebodeno za naše zveličanje, je simbol tiste neskončne ljubezni, s katero Jezus ljubi Očeta in prav vsakega človeka.
484-486 To pomeni, da je Devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža: "Sveti Duh bo prišel nadte" (Lk 1,35), ji je rekel angel ob oznanjenju.
495,509 Marija je resnično Božja Mati, ker je Jezusova Mati (Jn 2,1; 19,25). Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.
487-492 Bog je milostno izbral Marijo pred vso večnostjo, da bi bila Mati njegovega Sina: da bi izpolnila tolikošno poslanstvo, je bila spočeta brezmadežna. To pomeni, da je bila Marija po božji milosti in glede na zasluženje Jezusa Kristusa obvarovana izvirnega greha že od svojega spočetja.
493-494 Marija je po božji milosti ostala brez vsakega osebnega greha vse svoje življenje. Je "milosti polna" (Lk 1,28), "vsa sveta". Ko ji angel oznani, da bo rodila "Sinů Najvišjega" (Lk 1,32), svobodno izreče svojo privolitev s "poslušnostjo vere" (Rim 1,5). Marija sama sebe v celoti izroči osebi in delu svojega Sina Jezusa, ko z vsem srcem sprejme odrešenjsko božjo voljo.
496-498 Pomeni, da je bil Jezus spočet samo z močjo Svetega Duha v naročju Device, brez sodelovanja moža. Jezus je Sin nebeškega Očeta po božji naravi in Marijin Sin po človeški naravi, vendar pa pravi Očetov Sin v obeh naravah; v njem je ena sama oseba, namreč božja.
499-507 V smislu, da "je ostala devica ob spočetju svojega Sina, devica ob porodu, devica, ko ga je nosila v svojem telesu, devica, ko ga je hranila na svojih prsih, devica vedno in vselej" (sveti Avguštin). Zatorej, ko evangeliji govorijo o "Jezusovih bratih in sestrah", gre za Jezusove bližnje sorodnike, v skladu z izrazom, ki ga uporablja Sveto pismo.
501-507 Marija ima edinega Sina, Jezusa. Toda v njej se njeno duhovno materinstvo razteza na vse ljudi, katere je prišel Jezus odrešit. Pokorna ob novem Adamu, Jezusu Kristusu, je Devica nova Eva, resnična mati živih, ki z materinsko ljubeznijo sodeluje pri njihovem rojstvu in pri njihovi vzgoji v redu milosti. Kot Devica in Mati je Marija podoba Cerkve, njeno najpopolnejše uresničenje.
512-521 Vse Kristusovo življenje je dogodek razodevanja. Kar je vidno v Jezusovem zemeljskem življenju, vodi k njegovi nevidni skrivnosti, zlasti k skrivnosti njegovega božjega sinovstva: "Kdor vidi mene, vidi Očeta" (Jn 14,9). Tudi če se odrešenje dopolni s križem in vstajenjem, je vse Kristusovo življenje skrivnost odrešenja, kajti vse, kar je Jezus storil, govoril in trpel, je imelo namen odrešiti padlega človeka in ga znova postaviti v njegovo prvotno poklicanost božjega otroka.
102. Kakšne so bile priprave na Jezusove skrivnosti? 522-524 Je predvsem dolgo upanje, trajajoče več stoletij, ki ga podoživljamo v bogoslužnem obhajanju adventnega časa. Poleg zastrtega pričakovanja, ki ga je Bog položil v srce poganov, je pripravljal prihod svojega Sina prek stare zaveze do Janeza Krstnika, ki je zadnji in največji izmed prerokov.
103. Kaj uči evangelij o skrivnostih Jezusovega rojstva in otroštva? 525-530 O Božiču se veličastvo nebes razodeva v slabotnosti otroka; Jezusovo obrezovanje je znamenje njegove pripadnosti izraelskemu ljudstvu in predpodoba našega krsta; Gospodovo razglašenje razodeva Jezusa kot Izraelovega Kralja-Mesija vsem narodom; ob njegovem darovanju v templju se s Simeonom in Ano celotno Izraelovo pričakovanje sreča s svojim Odrešenikom; beg v Egipt in pokol nedolžnih otok naznanjata, da bo vse Kristusovo življenje v znamenju preganjanja; njegova vrnitev iz Egipta spominja na izhod /iz Egipta/ in predstavlja Jezusa kot novega Mojzesa: on je pravi in dokončni osvoboditelj.
104. Kakšen pouk nad daje Jezusovo skrito življenje v Nazaretu? 533-534 V času skritega življenja v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se z njim v svetosti vsakdanjega življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom, družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost, čeprav je ne razumeta vedno.
105. Zakaj Jezus sprejme od Janeza "krst pokore v odpuščanje grehov" (Lk 3,3)? 535-537 Zato, da začne svoje javno življenje in vnaprej sprejme krst svoje smrti: tako sprejme svojo uvrstitev med grešnike, čeprav je brez greha. On je "božje jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). Oče ga razglasi za svojega "ljubljenega Sina" (Mt 3,17) in Sveti Duh se spusti nanj. Jezusov krst je predpodoba našega krsta.
106. Kaj razodevajo Jezusove skušnjave v puščavi? 538-540 Jezusove skušnjave v puščavi so ponovitev skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi. Satan skuša Jezusa v njegovi pokorščini poslanstvu, ki mu ga je zaupal Oče. Kristus, novi Adam, vzdrži, in njegova zmaga naznanja zmago njegovega trpljenja, najvišjo pokorščino njegove sinovske ljubezni. Cerkev se pridružuje tej skrivnosti zlasti v bogoslužnem času posta.
107. Kdo je povabljen v božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in uresničuje? 541-546 Jezus vabi v božje kraljestvo vse ljudi. Tudi najhujši grešnik je poklican, da se spreobrne in sprejme brezmejno Očetovo usmiljenje. Božje kraljestvo že tu na zemlji pripada tistim, ki ga sprejmejo s ponižnim srcem. Njim so razodete njegove skrivnosti.
108. Zakaj Jezus razodeva kraljestvo z znamenji in čudeži? 547-550 Jezus spremlja svojo besedo z znamenji in čudeži, da bi potrdil, da je kraljestvo navzoče v njem, Mesiju. Čeprav ozdravlja nekatere osebe, ni prišel zato, da bi odpravil vse zlo tu na zemlji, pač pa da bi nas osvobodil zlasti suženjstva greha. Izganjanje hudobnih duhov naznanja, da bo njegov križ zmagovit nad "vladarjem tega sveta" (Jn 12,31).
109. Kakšno oblast podeljuje Jezus svojim apostolom v božjem kraljestvu? 551-553 Jezus izbere dvanajstere, prihodnje priče svojega vstajenja, ter jim dá delež pri svojem poslanstvu in pri svoji oblasti, da učijo, odvezujejo grehov, gradijo in vodijo Cerkev. V tem zboru Peter prejme "ključe nebeškega kraljestva" (Mt 16,19) in zavzema prvo mesto s poslanstvom, da varuje vero vsake oslabitve in da v veri utrjuje svoje brate.
110. Kakšen pomen ima spremenitev? 554-556 V spremenitvi se prikaže predvsem Trojica: "Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku" (sveti Tomaž Akvinski). Jezus, ki se z Mojzesom in Elijem pogovarja o svojem "odhodu" (Lk 9,31) pokaže, da gre njegovo veličastvo prek križa, in daje predokus svojega vstajenja in svojega veličastnega prihoda, "ko bo preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega svojemu poveličanemu telesu" (Flp 3,21).
111. Kakšen je Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem? 557-560 Jezus se sam trdno odloči kreniti proti Jeruzalemu, da bi trpel, umrl in vstal. Kot mesijanski Kralj, ki razodeva prihod božjega kraljestva, vstopi v svoje mesto sedeč na osliču. Sprejmejo ga mali, njihovo vzklikanje je privzeto v evharistični Sanctus: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana (reši nas)" (Mt 21,9). Bogoslužje Cerkve začenja véliki teden z obhajanjem tega vhoda v Jeruzalem. »JEZUS KRISTUS JE TRPEL POD PONCIJEM PILATOM,
112. Kakšen je pomen Jezusove velikonočne skrivnosti? 571-573 Jezusova velikonočna skrivnost, ki obsega njegovo trpljenje, smrt, vstajenje in poveličanje, je v srcu krščanske vere, ker se je odrešenjski božji načrt izvršil enkrat za vselej z odrešilno smrtjo Božjega Sina Jezusa Kristusa.
113. S katerimi obdolžitvami je bil Jezus obsojen? 574-576 Nekateri voditelji Izraela so obdolžili Jezusa, da deluje zoper postavo, zoper jeruzalemski tempelj in zlasti zoper vero v enega samega Boga, ker se je razglašal za Božjega Sina. Zato so ga izročili Pilatu, da bi ga obsodil na smrt.
114. Kakšen odnos je imel Jezus do Izraelove postave? 577-582 Jezus ni odpravil postave, ki jo je Bog dal Mojzesu na Sinaju, ampak jo je dopolnil s tem, da ji je podelil dokončno razlago. Je božji Zakonodajalec, ki v celoti spolnjuje to postavo. Jezus je nadalje zvesti služabnik, ki s svojo spravno in zadostilno smrtjo naklanja edino daritev, ki je sposobna odvzeti vse "pregrehe ljudi v prejšnji zavezi" (Heb 9,15).
115. Kakšno je bilo Jezusovo ravnanje do jeruzalemskega templja? 583-586 Jezus je bil obdolžen sovražnosti do templja. Vendar ga je spoštoval kot "hišo svojega Očeta" (Jn 2,16) in je tam podal pomemben del svojega nauka. A napovedal je tudi njegovo porušenje v odnosu do svoje smrti. Samega sebe predstavil kot dokončno prebivališče Boga med ljudmi.
116. Ali je Jezus nasprotoval Izraelovi veri v enega Boga in odrešenika? 587-591 Jezus ni nikoli nasprotoval veri v enega Boga, tudi tedaj ne, ko je izvrševal najodličnejše božje delo, ki je dopolnjevalo mesijanske obljube in ga razodevalo enakega Bogu: odpuščanje grehov. Jezusova zahteva, da verujejo vanj in se spreobrnejo, omogoča razumeti tragično nerazumevanje velikega zbora, ki je prišel do sodbe, da Jezus zasluži smrt kot bogokletnik.
117. Kdo je odgovoren za Jezusovo smrt? 595-598 Jezusovega trpljenja in smrti ni mogoče pripisovati niti vsem tedaj živečim Judom brez razlike niti drugim Judom, ki so potem prišli v čas in prostor. Vsak posamezni grešnik, se pravi vsak človek, je tako rekoč povzročitelj in orodje vseh muk, ki jih je pretrpel Odrešenik. Za krivce tega strašnega hudodelstva moramo imeti tiste, predvsem če so kristjani, ki spet in spet padajo v grehe in se naslajajo v zablodah in grehih.
118. Zakaj Kristusova smrt spada v odrešenjski božji načrt? 599-605 Da bi vse ljudi, zapisane smrti zaradi greha, spravil s seboj, se je Bog iz ljubezni odločil poslati svojega Sina, da bi se izročil smrti za grešnike. Jezus je umrl, "kakor je v Pismih". Njegova smrt je bila napovedana v Stari zavezi, zlasti kot daritev trpečega služabnika.
119. Na kakšen način je Kristus samega sebe daroval Očetu? 606-609 Vse Kristusovo življenje je svobodna daritev Očetu, da bi izpolnil njegov načrt odrešenja. Jezus daje "svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10,45) in tako spravi z Bogom vse človeštvo. Njegovo trpljenje in njegova smrt razodevata, kako je njegova človeška narava svobodno in popolno orodje božje ljubezni, ki hoče zveličanje vseh ljudi.
120. Kako se Jezusa daritev izraža pri zadnji večerji? 610-611 Pri zadnji večerji z dvanajsterimi apostoli na večer pred svojim trpljenjem Jezus vnaprej izvrši, se pravi izrazi in uresniči prostovoljno daritev samega sebe: "To je moje telo, ki se daje za vas", "to je moja kri, ki ... se preliva" (Lk 22,19-20). S tem Jezus hkrati postavi evharistijo kot "spomin" (1 Kor 11,25) svoje daritve in svoje apostole za duhovnike nove zaveze.
121. Kaj se dogaja v smrtnem boju na Oljski gori? 612 Kljub grozi, ki jo smrt povzroči v povsem sveti človeški naravi "začetnika življenja" (Apd 3,15), se človeška volja Božjega Sina podreja Očetovi volji: da bi nas odrešil, Jezus sprejme to, da na svojem telesu nosi naše grehe in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8).
122. Kateri so učinki Kristusove daritve na križu? 613-617 Jezus je svobodno daroval svoje življenje v spravno daritev, se pravi, da je popravil naše krivde in zadostil zanje s popolno pokorščino svoje ljubezni vse do smrti. Ta "ljubezen do konca" (Jn 13,1) Božjega Sina spravi z Očetom vse človeštvo. Kristusova velikonočna daritev torej na edinstven, popoln in dokončen način odkupi vse ljudi in jim odpre občestvo z Bogom.
123. Zakaj Jezus kliče svoje učence, naj vzamejo nase svoj križ? 618 Ko Jezus kliče svoje učence, naj "vzamejo svoj križ in hodijo za njim" (Mt 16,24), hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi prav tiste, ki so prvi deležni njenih dobrot.
124. V kakšnem stanju je bilo Kristusovo telo v grobu? 624-630 Kristus je resnično umrl in bil resnično pokopan. Toda božja moč je obvarovala njegovo telo trohnjenja.
"JEZUS KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL,
125. Kaj je "predpekel", v katerega gre Jezus? 632-637 "Predpekel" - za razliko od pekla pogubljenja - je sestavljal stanje vseh tistih, pravičnih in hudobnih, ki so umrli pred Kristusom. V svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo osebo, je Jezus dosegel v predpeklu pravične, ki so pričakovali svojega Odrešenika, da bi končno prišli do gledanja Boga. Potem ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in hudiča, "ki je imel smrtonosno oblast" (Heb 2,14), je osvobodil pravične, ki so pričakovali Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.
126. Katero mesto zavzema Kristusovo vstajenje v naši veri? 631, 638 Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa in skupaj s križem predstavlja bistveni del velikonočne skrivnosti.
127. Katera "znamenja" izpričujejo Jezusovo vstajenje? 639-644 Poleg odločilno pomembnega znamenja praznega groba Jezusovo vstajenje izpričujejo žene, ki so Jezusa prve srečale in ga oznanile apostolom. Jezus se je nato "prikazal Petru in dvanajsterim. Nato se je prikazal več kot petsto bratom hkrati" (1 Kor 15,5-6) in še drugim. Apostoli si niso mogli izmisliti vstajenja, ker se jim je to zdelo nemogoče: Jezus jih je namreč celo grajal zaradi njihove nevere.
128. Zakaj je vstajenje hkrati presežen dogodek? 647 Čeprav je vstajenje, kolikor je to vstop Kristusove človeške narave v božjo slavo, zgodovinski dogodek, ugotovljiv in izpričan z znamenji in pričevanji, kot skrivnost vere presega in prerašča zgodovino. Zato se vstali Kristus ni pokazal svetu, temveč svojim učencem, katere je določil za svoje priče pred ljudstvom.
129. Kakšno je Jezusovo vstalo telo? 645-646 Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko življenje. Njegovo vstalo telo je telo, ki je bilo križano in nosi znamenja njegovega trpljenja, a je odslej deležno božjega življenja z lastnostmi poveličanega telesa. Zaradi tega je vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže svojim učencem kakor in kjer hoče in pod različnimi podobami.
130. Na kakšen način je vstajenje delo svete Trojice? 648-650 Kristusovo vstajenje je presežno delo Boga. Tri božje osebe delujejo skupaj v skladu s tem, kar jim je lastno: Oče razodeva svojo moč; Sin "spet prejme" življenje, ki ga je svobodno daroval (Jn 10,17), ko združi svojo dušo in svoje telo, katero Sveti Duh oživlja in poveličuje.
131. Kakšna sta smisel in odrešenjski pomen vstajenja? 651-655 Vstajenje je vrhunec učlovečenja. Vstajenje potrjuje Kristusovo božjo naravo kakor tudi vse kar je sam storil in učil, ter uresničuje vse božje obljube v naš blagor. Poleg tega je Vstali, zmagovalec nad grehom in smrtjo, počelo našega opravičenja in našega vstajenja: že sedaj nam daje milost posinovljenja, ki je stvarna deležnost pri njegovem življenju edinorojenega Sina; nato bo ob koncu časov obudil naše telo.
"JEZUS JE ŠEL V NEBESA,
132. Kaj pomeni vnebohod? 659-667 Po štiridesetih dneh, odkar se je Kristus prikazoval apostolom pod podobo navadne človeške narave, ki je zastirala njegovo slavo Vstalega, gre Kristus v nebesa in sede na Očetovo desnico. Kristus je Gospod, ki odslej kraljuje s svojo človeško naravo v večni slavi Božjega Sina in nenehno posreduje za nas pri Očetu. Pošilja nam svojega Duha in nam daje upanje, da bomo nekoč prišli k njemu, saj nam je pripravil prostor.
"OD ONDOD BO PRIŠEL SODIT ŽIVE IN MRTVE"
133. Kako zdaj Gospod Jezus kraljuje? 668-674 Gospod vesoljstva in zgodovine, glava svoje Cerkve, poveličani Kristus skrivnostno ostaja na zemlji, kjer je njegovo kraljestvo že navzoče kot kal in začetek v Cerkvi. Nekoč bo zopet prišel poveličan, vendar ne vemo za čas njegovega prihoda. Zato živimo v čuječnosti in molimo: "Pridi, Gospod" (Raz 22,20).
134. Kakšen bo Gospodov prihod v slavi? 675-677 Po zadnjem kozmičnem pretresu tega minljivega sveta bo Kristusov prihod v slavi povezan z dokončnim zmagoslavjem Boga v paruziji (ponovnim prihodom) in s poslednjo sodbo. Tako bo božje kraljestvo prispelo do dovršitve.
135. Kako bo Kristus sodil žive in mrtve? 678-679 Kristus bo sodil z oblastjo, katero je pridobil kot Odrešenik sveta, ki je prišel reševat ljudi. Razkrite bodo najgloblje skrivnosti srca, kakor tudi ravnanje vsakogar do Boga in do bližnjega. Vsak človek bo po svojih delih ali obdarjen z življenjem ali obsojen za vso večnost. Tako se bo uresničila "Kristusova polnost" (Ef 4,13), v kateri "bo Bog vse v vseh" (1 Kor 15,28).
TRETJE POGLAVJE VERUJEM V SVETEGA DUHA
"VERUJEM V SVETEGA DUHA"
136. Kaj hoče povedati Cerkev, ko izpoveduje: "Verujem v Svetega Duha"? 683-686 Verovati v Svetega Duha se pravi izpovedovati, da je Sveti Duh tretja oseba svete Trojice, ki izhaja iz Očeta in Sina in ga skupaj "z Očetom in Sinom molimo in slavimo". Duh je bil "poslan v naše srce" (Gal 4,6), da bi prejeli novo življenje kot božji otroci.
137. Zakaj sta poslanje Sina in Duha neločljivi? 687-690 V nerazdeljivi Trojici sta Sin in Duh različna, vendar neločljiva. Od začetka do dovršitve časa, namreč, ko Oče pošlje svojega Sina, pošlje tudi svojega Duha, ki nas zedinja s Kristusom v veri, da moremo kot posinovljeni otroci klicati Boga "Oče" (Rim 8,15). Sveti Duh je neviden, vendar ga spoznavamo po njegovem delovanju, ko nam razkriva Besedo in ko deluje v Cerkvi.
138. Kakšni so nazivi Svetega Duha? 691-693 "Sveti Duh" je lastno ime tretje osebe svete Trojice. Jezus ga imenuje tudi: Duh Paraklet (Tolažnik, Advocatus) in Duh resnice. Nova zaveza ga imenuje tudi: Kristusov Duh, Gospodov Duh, Božji Duh, Duh slave, Duh obljube.
139. Kateri so simboli Svetega Duha? 694-701 Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu.
140. Kaj pomeni, da je Duh "govoril po prerokih"? 687-688 Z besedo preroki razumemo vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil, da so govorili v božjem imenu. Duh privede prerokbe stare zaveze do polne dovršitve v Kristusu, čigar skrivnost razkriva v novi zavezi.
141. Kaj dovrši Sveti Duh v Janezu Krstniku? 717-720 Duh napolni Janeza Krstnika, zadnjega preroka stare zaveze, ki je po njegovem delovanju poslan, da "pripravi za Gospoda dovzetno ljudstvo" (Lk 1,17) in oznani prihod Kristusa, Božjega Sina: tistega, na kogar je videl prihajati Duha in ostati nad njim, tistega, "ki krščuje v Svetem Duhu" (Jn 1,33).
142. Kakšno je delo Duha v Mariji? 721-726 Sveti Duh dopolni v Mariji pričakovanja in priprave stare zaveze za Kristusov prihod. Na edinstveni način jo napolni z milostjo in napravi njeno devištvo rodovitno, da rodi učlovečenega Božjega Sina. Iz nje napravi mater "celotnega Kristusa", to se pravi mater Jezusa Glave in Cerkve, njegovega Telesa. Marija je navzoča med dvanajsterimi na binkoštni dan, ko Duh začenja "poslednje čase" z nastopom Cerkve.
143. Kakšen je odnos med Duhom in Kristusom Jezusom v njegovem zemeljskem poslanstvu? 727-730 Božji Sin je z maziljenjem Duha posvečen za Mesija v svoji človeški naravi od samega učlovečenja. Kristus ga razodeva v svojem poučevanju, ko izpolnjuje obljubo, dano očetom, in ga priobčuje porajajoči se Cerkvi s tem, da ga dihne v apostole po svojem vstajenju.
144. Kaj se zgodi na binkošti? 731-732 Petdeset dni po svojem vstajenju, na binkošti, poveličani Jezus Kristus v obilju razlije Duha in ga razodene kot božjo osebo, tako da je sveta Trojica v polnosti razodeta. Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve, ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva.
145. Kakšno je delo Svetega Duha v Cerkvi? 733-741 Duh zida, oživlja in posvečuje Cerkev: Duh ljubezni vrača krščencem sličnost z Bogom, izgubljeno z grehom, in jim daje, da v Kristusu živijo od samega življenja svete Trojice. Pošilja jih pričevat za Kristusovo resnico in jih ureja v njihovih medsebojnih nalogah, da bi vsi obrodili "sad Duha" (Gal 5,22).
146. Kako Kristus in njegov Duh delujeta v srcu vernih? 738-741 Kristus po zakramentih priobčuje udom svojega skrivnostnega telesa svojega Duha in božjo milost, ki rojeva sadove novega življenja, po Duhu. Končno, Sveti Duh je učitelj molitve.
"VERUJEM ... SVETO KATOLIŠKO CERKEV" Cerkev v božjem načrtu 147. Kaj pomeni beseda Cerkev? 751-752 Označuje ljudstvo, ki ga Bog sklicuje in zbira z vseh koncev sveta, da bi sestavljalo zbor tistih, ki po veri in krstu postanejo božji otroci, Kristusovi udje in tempelj Svetega Duha.
148. Ali so druga imena in podobe s katerimi Sveto pismo nakazuje Cerkev? 753-757 V Svetem pismu srečujemo celo vrsto podob, ki izražajo dopolnjujoče se vidike skrivnosti Cerkve. Stara zaveza daje prednost podobam v povezavi z božjim ljudstvom. Nova zaveza ima rajši podobe v povezavi s Kristusom kot glavo tega ljudstva, ki je njegovo telo. Prav tako ima rada podobe vzete iz pastirskega življenja (ovčji hlev, čreda, ovce), kmečkega življenja (polje, oljka, vinograd), prebivanja (bivališče, skala, tempelj), družinskega življenja (nevesta, mati, družina).
149. Kakšen je izvor in dovršitev Cerkve? 758-766 Cerkev najde izvor in dovršitev v večnem božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Utemeljena z besedami in dejanji Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu časov kot nebeški zbor vseh odkupljenih.
150. Kakšno je poslanstvo Cerkve? 767-769 Poslanstvo Cerkve je, da oznanjuje in vzpostavlja sredi vseh narodov božje kraljestvo, ki ga je začel Jezus Kristus. Cerkev je tu na zemlji kal in začetek tega odrešenjskega kraljestva.
151. V kakšnem smislu je Cerkev skrivnost? 770-773 Cerkev je skrivnost, kolikor je v njeni vidni stvarnosti navzoča in deluje duhovna, božja stvarnost, ki jo je mogoče videti samo z očmi vere.
152. Kaj pomeni, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja? 774-776 Pomeni, da je znamenje in orodje za spravo in občestvo vsega človeštva z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.
Cerkev: božje ljudstvo, Kristusovo telo, tempelj Svetega Duha 153. Zakaj je Cerkev božje ljudstvo? 781 Cerkev je božje ljudstvo, ker je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne ločeno, temveč jih je združil v eno samo ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.
154. Katere so značilnosti božjega ljudstva? 782 To ljudstvo, katerega član človek postane po veri v Kristusa in po krstu, ima za izvor Boga Očeta, za vladarja Jezusa Kristusa, odlikovano je z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, za postavo ima novo zapoved ljubezni, njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta, za cilj ima božje kraljestvo, ki se je že začelo na zemlji.
155. V kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno trojne Kristusove službe, duhovnika, preroka in kralja? 783-786 Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim.
156. V kakšnem smislu je Cerkev Kristusovo telo? 787-791 Po Duhu umrli in vstali Kristus globoko zedinja se seboj svoje verne. Tako so verujoči v Kristusa, kolikor so z njim tesno povezani zlasti v evharistiji, združeni med seboj v ljubezni, ko sestavljajo eno samo telo, Cerkev, katere edinost se uresničuje v različnosti udov in nalog.
157. Kdo je glava tega telesa? 792-795 Kristus "je glava telesa, to je Cerkve" (Kol 1,18). Cerkev živi iz njega, po njem in zanj. Kristus in Cerkev sta torej "celotni Kristus" (sveti Avguštin); "Glava in udje so kakor ena sama skrivnostna (mistična) oseba" (sveti Tomaž Akvinski).
158. Zakaj Cerkev imenujemo Kristusovo nevesto? 796, 808 Zato, ker je Gospod sam sebe označil kot "ženina" (Mr 2,19), ki je ljubil Cerkev in si jo je pridružil z večno zavezo. Kristus je dal zanjo sam sebe, da bi jo očistil s svojo krvjo in "jo posvetil" (Ef 5,26) ter naredil za rodovitno mater vseh božjih otrok. Medtem ko izraz "telo" opozarja na enoto "telesa" z udi, izraz "nevesta" poudarja razlikovanje obeh v osebnostnem odnosu.
159. Zakaj pravimo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha? 797-798 Zato, ker je Sveti Duh ves v telesu, ki je Cerkev: v njegovi glavi in v njegovih udih; Sveti Duh gradi Cerkev v ljubezni z božjo besedo, zakramenti, krepostmi in karizmami.
160. Kaj so karizme? 799-801 Karizme so posebni darovi Svetega Duha, podeljeni posameznikom za blagor ljdi, za potrebe sveta in zlasti za graditev Cerkve. Samo cerkvenemu učiteljstvu pripada razločevanje karizem.
Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska 161. Zakaj je Cerkev ena? 811-815 Cerkev je ena, ker ima za izvor in vzor edinost enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvu v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.
162. Kje obstaja edina Kristusova Cerkev? 816, 870 Edina Kristusova Cerkev kot ustanovljena in urejena družba na svetu obstaja v (subsistit in) katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim. Samo po njej je mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, ker je Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze samo zboru apostolov s Petrom na čelu.
163. Kako naj gledamo na nekatoliške kristjane? 817-819 V Cerkvah in cerkvenih skupnostih, ki so se ločile od polnega občestva s katoliško Cerkvijo, je mogoče najti veliko prvin posvečenja in resnice. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in sami po sebi kličejo h katoliški edinosti. Udje teh Cerkva in skupnosti so utelešeni v Kristusa po krstu: zato jih priznavamo kot brate.
164. Kako naj si prizadevamo za edinost kristjanov? 820-822 Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha. Tiče se vse Cerkve in se udejanja s spreobrnjenjem srca, z molitvijo, medsebojnim bratskim poznanjem, s teološkim dialogom.
165. V kakšnem smislu je Cerkev sveta? 823-829 867 Cerkev je sveta, ker je najsvetejši Bog njen prazačetnik. Kristus je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil ter jo napravil posvečujočo. Sveti Duh jo oživlja z ljubeznijo. V njej je polnost zveličavnih sredstev. Svetost je poklicanost vsakega njenega uda in je cilj vse njene dejavnosti. Cerkev ima v svoji notranjosti Devico Marijo in neštete svetnike kot vzornike in priprošnjike. Svetost Cerkve je izvir posvečenja njenih otrok, ki se tu na zemlji vsi priznavajo za grešnike in vedno potrebujejo spreobrnjenja in očiščevanja.
166. Zakaj pravimo, da je Cerkev katoliška? 830-831 Cerkev je katoliška, to je vesoljna, kolikor je v njej navzoč Kristus: "Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev" (sveti Ignacij Antiohijski). Oznanja celoto in celovitost vere; nosi in oskrbuje polnost zveličavnih sredstev; poslana je v misijon vsem narodom vseh časov, kateri koli kulturi pripadajo.
167. Ali je delna Cerkev katoliška? 832-835 Katoliška je vsaka delna Cerkev (to je škofija ali eparhija), sestavljena iz skupnosti kristjanov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu z rimskim škofom, ki "predseduje v ljubezni" (sveti Ignacij Antiohijski).
168. Kdo pripada katoliški Cerkvi? 836-838 Vsi ljudje na različne načine pripadajo ali so naravnani h katoliški edinosti božjega ljudstva. V katoliško Cerkev je popolnoma včlenjen tisti, ki je, obdarjen s Svetim Duhom, povezan z njo z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva. Krščeni, ki ne uresničujejo v polnosti te katoliške edinosti, so v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo.
169. V kakšnem razmerju je katoliška Cerkev do judovskega ljudstva? 839-840 Katoliška Cerkev priznava svoje razmerje do judovskega ljudstva zaradi dejstva, da mu je Gospod, naš Bog najprej govoril. Judovskemu ljudstvu namreč "pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesu Kristus" (Rim 9,5). V nasprotju z drugimi nekrščanskimi verstvi je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi.
170. Kakšna je povezava med katoliško Cerkvijo in nekrščanskimi verstvi? 841-845 Obstaja povezava skupnega izvora in končnega cilja vsega človeškega rodu. Katoliška Cerkev priznava, da vse, kar je v drugih verstvih dobrega in resničnega, prihaja od Boga, je odsev njegove resnice, more pripravljati na sprejem evangelija in voditi k edinosti človeštva v Kristusovi Cerkvi.
171. Kaj pomeni trditev: "Zunaj Cerkve ni zveličanja"? 846-848 Ta trditev pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo. Zato se ne morejo zveličati tisti, ki vedo, da je Kristus ustanovil Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vstopiti vanjo ali v njej vztrajati. Hkrati pa morejo po zaslugi Kristusa in njegove Cerkve doseči večno zveličanje tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti.
172. Zakaj mora Cerkev oznanjati evangelij vsemu svetu? 849-851 Zato, ker je Kristus naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19). To Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj izvir v večni ljubezni Boga, ki je poslal svojega Sina in svojega Duha, ker "hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4).
173. Na kakšen način je Cerkev misijonarska? 852-856 Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, nadaljuje v zgodovini poslanstvo Kristusa samega. Kristjani morajo zato vsem oznanjati veselo novico, ki jo je prinesel Kristus, ko hodijo po njegovi poti, pripravljeni žrtvovati tudi same sebe do mučeništva.
174. Zakaj je Cerkev apostolska? 857, 869 Cerkev je apostolska po svojem izvoru, ker je sezidana na "temelju apostolov" (Ef 2,20); po svojem nauku, ki je apostolski; po svoji zgradbi, ker jo učijo, posvečujejo in vodijo do Kristusove vrnitve apostoli po škofih, ki so njihovi nasledniki, v občestvu s Petrovim naslednikom.
175. V čem obstaja poslanstvo apostolov? 858-860 Beseda apostol pomeni odposlanec. Jezus, Očetov Odposlanec, je poklical k sebi dvanajstere izmed svojih učencev in jih postavil za svoje apostole, ko je iz njih napravil izbrane priče svojega vstajenja in temelje svoje Cerkve. Dal jim je nalogo, da nadaljujejo njegovo poslanstvo, rekoč: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas" (Jn 20,21), ter obljubil, da bo z njimi do konca sveta.
176. Kaj je apostolsko nasledstvo? 861-865 Apostolsko nasledstvo je predajanje poslanstva in oblasti apostolov in njihovih naslednikov, škofov, z zakramentom svetega reda. Po tem predajanju naprej Cerkev ostaja v občestvu vere in življenja s svojim začetkom, medtem ko prek stoletij z razširjanjem Kristusovega kraljestva na zemlji ureja ves svoj apostolat.
Verniki: hierarhija, laiki, posvečeno življenje 177. Kdo so verniki? 871-872 Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok.
178. Kako je sestavljeno božje ljudstvo? 873, 934 Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni nositelji službe, ki so prejeli zakrament svetega reda in sestavljajo hierarhijo Cerkve. Drugi se imenujejo laiki. Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in se na poseben način posvetijo Bogu z zaobljubo evangeljskih svetov: čistost v celibatu, uboštvo in pokorščina.
179. Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo? 874-876 Kristus je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.
180. Kako se udejanja zborna razsežnost cerkvene službe? 877 Po zgledu danajsterih apostolov, ki jih je Kristus skupaj izbral in poslal, je enota udov cerkvene hierarhije v službi občestva vseh vernikov. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom.
181. Zakaj ima cerkvena služba tudi osebnostno naravo? 878-879 Cerkvena služba ima tudi osebnostno naravo, ker je v moči svetega reda vsakdo odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo.
182. Kakšno je papeževo poslanstvo? 880-882 Papež, rimski škof in naslednik apostola Petra, je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.
183. Kakšna je naloga škofovskega zbora? 883-885 Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikoli brez njega, prav tako izvršuje vrhovno in polno oblast nad vso Cerkvijo.
184. Kako škofje udejanjajo svojo učiteljsko službo? 888-890 Škofje v občestvu s papežem imajo prvo dolžnost, da vsem zvesto in z oblastjo oznanjajo božji evangelij kot verodostojni pričevalci vere apostolov, nosilci Kristusove avtoritete. Po nadnaravnem verskem čutu se božje ljudstvo neomahljivo oklepa vere pod vodstvom živega cerkvenega učiteljstva.
185. Kdaj se udejanja nezmotnost cerkvenega učiteljstva? 891-892 Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere.
186. Kako škofje izvršujejo posvečevalno službo? 893 Škofje posvečujejo Cerkev kot oskrbniki Kristusove milosti s službo besede in zakramentov, zlasti z evharistijo, in tudi s svojo molitvijo, svojim zgledom in svojim delom.
187. Kako škofje izvršujejo vodstveno službo? 886-887 Vsak škof kot član škofovskega zbora ima zborno (kolegialno) skrb za vse delne Cerkve in za vso Cerkev skupaj z drugimi škofi, zedinjenimi s papežem. Škof, kateremu je zaupana delna Cerkev, jo vodi z avtoriteto svoje svete redne in neposredne oblasti, ki jo opravlja v imenu Kristusa, dobrega pastirja, v občestvu z vso Cerkvijo in pod vodstvom Petrovega naslednika.
188. Kakšna je poklicanost vernih laikov? 897-900 Verni laiki imajo po svoji posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da osvetljujejo in urejajo časne reči v skladu z božjo voljo. Tako udejanjajo poklicanost k svetosti in apostolatu, ki velja vsem krščenim.
189. Kako so laiki deležni Kristusove duhovniške službe? 901-903 Deležni so je s tem, da darujejo - kot duhovno daritev "prijetno Bogu po Jezusu Kristusu" (1 Pet 2,5), zlasti v evharistiji - svoje življenje z vsemi deli, molitvami in apostolskimi pobudami, družinsko življenje in vsakdanje delo, nadloge življenja, ki jih prenašajo potrpežljivo, ter duševni in telesni počitek. Tako tudi laiki, predani Kristusu in posvečeni po Svetem Duhu, svet sam darujejo Bogu.
190. Kako so laiki deležni Kristusove preroške službe? 904-907 Deležni so je s tem, da v veri vedno bolj sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem svojega življenja in z besedo, evangelizacijo in katehezo. Ta evangelizacija dobiva posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta.
191. Kako so deležni njegove kraljevske službe? 908-913 Laiki so deležni Kristusove kraljevske službe, ker so od njega prejeli oblast, da z zatajevanjem samega sebe in s svetostjo svojega življenja premagujejo greh v sebi in v svetu. Opravljajo različne službe v blagor skupnosti in z resničnimi moralnimi vrednotami prežemajo človekove časne dejavnosti in družbene ustanove.
192. Kaj je posvečeno življenje? 914-930 To je od Cerkve odobren življenjski stan. Je svoboden odgovor na poseben Kristusov klic, s katerim se posvečeni v celoti predajo Bogu in si prizadevajo za popolno ljubezen ob nagibanju Svetega Duha. Za takšno posvetitev je značilno življenje po evangeljskih svetih.
193. Kaj posvečeno življenje podarja poslanstvu Cerkve? 931-933 Posvečeno življenje je deležno poslanstva Cerkve s polno predanostjo Kristusu in bratom ter pričuje za upanje nebeškega kraljestva.
"VERUJEM ... OBČESTVO SVETIH" 194. Kaj pomeni izraz občestvo svetih? 946-953 Ta izraz kaže predvsem na skupno deležnost vseh članov Cerkve pri svetih rečeh (sancta): vera, zakramenti, posebno evharistija, karizme in drugi duhovni darovi. V izvoru občestva je ljubezen, ki "ne išče svojega" (1 Kor 13,5), ampak priganja vernika, da "izroči skupnosti vse" (Apd 4,32), tudi svoje gmotne dobrine v pomoč bližnjemu v stiski.
195. Kaj še pomeni izraz občestvo svetih? 954-959 Ta izraz označuje tudi občestvo med svetimi osebami (sancti), to je med tistimi, ki so po milosti zedinjeni z umrlim in vstalim Kristusom. Nekateri potujejo na zemlji; drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo tudi s pomočjo naših molitev; spet drugi končno že uživajo božjo slavo in prosijo za nas. Vsi skupaj se zraščajo v eno samo družino, Cerkev, v hvalo in slavo Trojice.
Marija, Kristusova mati in mati Cerkve 196. V kakšnem smislu je preblažena Devica Marija mati Cerkve? 963-966 Preblažena Devica Marija je mati Cerkve v redu milosti, ker je rodila Jezusa, Božjega Sina, Glavo telesa, ki je Cerkev. Jezus, umirajoč na križu, jo je imenoval za mater učencu s temi besedami: "Glej, tvoja mati" (Jn 19,27).
197. Kako Devica Marija pomaga Cerkvi? 967-970 Po vnebohodu svojega Sina Devica Marija s svojimi molitvami pomaga prvim začetkom Cerkve. Tudi po svojem vnebovzetju še naprej prosi za svoje otroke, ko je za vse vzor vere in ljubezni in nad vsemi uresničuje svoj zveličavni vpliv, ki priteka iz preobilja Kristusovih zaslug. Verniki v njej gledajo podobo in predujem vstajenja, ki jih čaka, in jo kličejo kot priprošnjico, pomočnico, besednico in srednico.
198. Kakšno češčenje gre sveti Devici? 971 To češčenje je edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od češčenja, kakršnega izkazujemo samo sveti Trojici. To edinstveno češčenje se posebej izraža v bogoslužnih praznikih, ki so posvečeni Božji Materi, in v marijanskih molitvah, npr. v rožnem vencu, ki je povzetek celotnega evangelija.
199. Na kakšen način je preblažena Devica Marija eshatološka ikona (podoba) Cerkve? 972 Ko Cerkev gleda na Marijo, vso sveto in že poveličano po telesu in po duši, zre v njej to, k čemur je sama poklicana na zemlji, in tisto, kar bo v nebeški domovini.
"VERUJEM ... ODPUŠČANJE GREHOV" 200. Kako se odpuščajo grehi? 976-980 Prvi in glavni zakrament za odpuščanje grehov je krst. Za grehe, storjene po krstu, je Kristus postavil zakrament sprave ali pokore, po katerem se krščeni spravi z Bogom in s Cerkvijo.
201. Zakaj ima Cerkev oblast odpuščati grehe? 981-983 Cerkev ima poslanstvo in oblast odpuščati grehe, ker ji jo je podelil Kristus sam: "Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23).
"VERUJEM ... VSTAJENJE MESA" 202. Kaj označuje izraz meso in kakšen je njegov pomen? 988-990 Izraz meso označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti in umrljivosti. "Meso je stožer odrešenja in zveličanja" (Tertulijan). Verujemo namreč v Boga, ki je stvarnik mesa; verujemo v Besedo, ki je postala meso, da bi odkupila (rešila) meso; verujemo vstajenje mesa, dovršitev stvarjenja in |
